Stari nono krpa mreže starih mrež
ko v naročje svoje ga povabi vinska klet
prijateljev več ni da pil bi z njimi mlado vino
le spomini so ki prebudijo bolečino
divji šparglji z jajci in slanino
so vsak večer jih zvabili v kantino
in tista miza v kotu ki nestrpno je čakala na partijo briškole nikoli ni ostala sama
v duši je vihar
v duši je vihar
vsako jutro poljubila ga je z ognjem
preden je odplul na dolgo pot
in popoldne na pomolu zrla je v obzorje
da se vrne on ki ljubi jo
vse rože na obali so cvetele le za njiju dva
in res kako srečna sta bila
v senci pergole ljubezen jima je rodila sina
zdaj življenje vzelo mu je vse razen spomina

v duši je vihar
v duši je vihar
sam zdaj pije stari nono
mlado vino